Novi, stari in študentje so zbrani,
a jaz tam gledam, sámo vidim jo ob strani.

Lepša je od drugih, v rokah ima maketo,
črne so hlače, zgoraj telo v belo odeto.

Mlajši sem za drugo leto. To me gane;
gledam njeno lice, dušne celim rane.

Gledam okrog, ali je še kje taka roža,
taka mlada, lepa, ki mi dušo boža.

Ni je, ni je, ki bi bila ji kos. Le ena …
A tista viha svoj nos. Boljša ni nobena.

Sem zazrl se v njen pramen las, v njeno lice,
plamen švignil v moje je srce - plod resnice.

Ne, jaz nisem upiral se ljubezni čisti, 
ne, ona se je znala zelo lepo vésti.

Ker pa bolna glava blodi v blodnjah tiho,
sem hote le ostal to število liho.