Prepih. Vrata so se odprla ravno toliko, da sem lahko videl njeno roko, v kateri je držala vrtnico, in zaslišal plašen glas. Zadaj je hodil on, ki jo je oblačil v rože in nadišavil z vonjem pomladi. Ko sta šla ven, ji je vedno stiskal roko, tudi njene ustnice so bile stisnjene in hodila je pretirano  pokončno od samega strahu pred pošastjo, ki jo je vedno pričakala doma. Z vsakim korakom proti domu je izgubljala stopinje in svoj nasmeh z grenkobo na kotičkih ustnic. Listi z vrtnice so odpadali, vonj se je razdišal, ostal je le postan smrad jutra, ko mu je postregla s presladko kavo. Hotela mu je posladkati življenje v večni želji, da to stori sebi. Skrbeti zase je že pozabila, to je bilo prepovedano, saj je za to imela majorja. Postala je suženj igre, tako zunaj stanovanja kot v njem, njen edini ljubimec pa režiser, glavni igralec in scenarist. Kasneje sem slišal, da igra v več predstavah, in tudi tam je režiser, glavni igralec in scenarist, čeprav isti scenarij uporablja za vse predstave. Gostovanja drugje so bolj pozno. Edino takrat zaslišim glasbo po njenem izboru in vem kdaj utihne.

Majorjev utrip

na sencah razbija strah

glasna tišina.

salke