Rumena pokrajina

V rumeni pokrajini

trgam mehko šelesteče trave

tvoje bližine.

 

Ne zbujaj flamenka

v mojih kapljicah krvi.

Ne upogibaj ga,

kot upogneš veter.

 

Vroče teče magma vode.

 

Nekje je zemlja

za eno samo rožo.

Ognjena struna,

napeta

čez vse besede.

Da si pesem.

Da sem tišina.

 

V rumeni pokrajini

je dan tam, kjer je noč.

 

Stopaj po prstih,

da te lahko zamenjam za odtise jelenov.

Za odtise hipov.

Za odtise časa,

ko ne boš vprašal zakaj.

Niti kam.

Niti ne boš vedel,

kje v rumeni pokrajini

si se nekoč začel.

 

ob potoku - Majda Kočar

ajda

Poslano:
23. 10. 2017 ob 16:08

 

Stopaj po prstih,

da te lahko zamenjam za odtise jelenov.

Za odtise hipov.

Za odtise časa,

ko ne boš vprašal zakaj.

Niti kam.

Niti ne boš vedel,

kje v rumeni pokrajini

si se nekoč začel.

 

Izpostavila sem del pesmi, ki se me je še posebej zelo zelo dotaknil ...

lp, ajda

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
23. 10. 2017 ob 18:26

Rumena pokrajina je prisojna pokrajina duše, psihogram, ki se izrisuje, pesni in poje v mehkih tonih. (Žensko) nežna pokrajina nagovarja silno moč bližine, v njej sami ali v navzočnosti drugega, ki se pne nad njo. Ta moč je krhko, občutljivo ravnotežje duševne pokrajine zmožna preoblikovati v nekaj radikalno novega, a (za) zdaj, v zunajčasno za(u)stavljeni impresiji prostora, še lebdi kot ideja v obliki ognjenega krilnega loka, razpetega nad rumenim horizontom. Je pokrajina, kjer se stapljajo ali sobivajo nasprotja osnovnih elementov, izražanja, gibanja, napetosti v lirskem subjektu. Prvi trije verzi imajo haikujski pridih, rumene pokrajine pa najdemo tudi v Majdinih slikah: ena je čisto tu blizu, ki pa se lahko že v naslednjem hipu preoblikuje v nekaj novega.

 Čestitam,

Jupi!:)

PS Tudi meni so še posebej všeč verzi Stopaj po prstih, / da te lahko zamenjam za odtise jelenov. / Za odtise hipov. Jeleni, imaginarno doslikani v rumeno pokrajino, me ponesejo v dialoško sorodno obarvane verze v pesmi Sončnice poldneva Jožeta Udoviča:

Sončnice poldneva

V tem dnevu,
v tem jasnem,
čistem dnevu,
bom legel v pesek,
v pesek, bel ko čipke,
in ležal v njem,
v svetlobi,
ki me bo umila,
da bom prosojen,
da bom lahak ko senca.

In po zeleni travi dneva
naj pridrvi bel jelen,
bel jelen
z gorečimi rogovi.

In naj me vzame na rogove,
ležečega, ko da sem mrtev,
in naj me nese
po belem pesku,
čez peneče se potoke,
med mlečnobele skale,
v čiste kraje,
skozi slap vetrov,
tja med žareče
sončnice poldneva.

Zastavica

ob potoku - Majda Kočar

Poslano:
24. 10. 2017 ob 13:08

Ajda,

hvala. Zelo sem vesela sem tvojega komentarja.


Hvala, urednica Silvana, Jupiter!, za občutljiv psihogram pesmi. Zelo mi je drag.

In seveda za Sončnice poldneva, ganljivo pesem, ki je nisem poznala, a  me bo spremljala na Sončevi poti. V pokrajine vseh odtenkov.

Rumen, sončen objem obema,

Majda

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

ob potoku - Majda Kočar
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar

Pesmi

  • 19. 10. 2017 ob 00:31
  • Prebrano 606 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 640.8
  • Število ocen: 21

Zastavica