Sonet št. 42

Oktobrska tišina v žepih skriva

posipane po gmajni kravje zvonce.

Neslišni zvok kopit čez naše konce

podi se, kakor otročad igriva.

 

Vejevje polno stržkov se utruja,

nerga v šepetu vetra, se otresa

poslednjih listov, ki z vej, kot peresa,

počasi padajo v grobišča tuja.

 

Rumena je od listja moja soba

in zime bližnji hladni klic tesnoba,

ki mojo že načeto krošnjo slači.

 

Nasmehnem se, ko v dalji zazvonijo.

Mar niso ljubki ti umazani cingljači,

ko pojejo to drevno melodijo?

Peter Rangus

salke

Poslano:
17. 10. 2017 ob 13:26

Peter živjo, prelep sonet:)

Lep pozdrav, salke


Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
17. 10. 2017 ob 19:10

Salke, hvala ti lepa za tvoje vzrtajo neskromne pohvale :)

Zastavica

salke

Poslano:
17. 10. 2017 ob 21:01

Preprosto mi je všeč jezik, način podajanja v njej. Kaj več si ne upam povedati o tvoji pesmi, seveda je pa interpretacija lahko le ugibanje. 

lp, salke

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 17. 10. 2017 ob 13:15
  • Prebrano 389 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 157.35
  • Število ocen: 7

Zastavica