Oktobrska tišina v žepih skriva
posipane po gmajni kravje zvonce.
Neslišni zvok kopit čez naše konce
podi se, kakor otročad igriva.
Vejevje polno stržkov se utruja,
nerga v šepetu vetra, se otresa
poslednjih listov, ki z vej, kot peresa,
počasi padajo v grobišča tuja.
Rumena je od listja moja soba
in zime bližnji hladni klic tesnoba,
ki mojo že načeto krošnjo slači.
Nasmehnem se, ko v dalji zazvonijo.
Mar niso ljubki ti umazani cingljači,
ko pojejo to drevno melodijo?
Peter živjo, prelep sonet:)
Lep pozdrav, salke
Salke, hvala ti lepa za tvoje vzrtajo neskromne pohvale :)
Preprosto mi je všeč jezik, način podajanja v njej. Kaj več si ne upam povedati o tvoji pesmi, seveda je pa interpretacija lahko le ugibanje.
lp, salke
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!