Lahko sem človek.
Človeček.
Ali pa možiček, če vam je to ljubše.
Če želite, sem lahko še manjša,
kakor deklica,
dekletce.
Lahko sem tako majhna, da sem že skoraj prozorna
in se skrijem v Stupičevem avtoportretu,
v vsej tisti svetlobi obrisana zgolj s črtami.
In mislimi.
In vso tisto osebno simboliko ...
Da se potem sprehajam čez platna
in skačem po mizi z igračkami,
dokler mi ne rečete, da sem premajhna za to veliko galerijo,
in prevelika, da bi se igrala,
da tu nimam kaj iskati,
vsaj ne taka.
In vam odvrnem, da tu nima ničesar iskati nihče.
Razen avtorjev, mogoče.
A ti so preveliki za to prazno galerijo.
Poleg tega jih je zadnje čase precej težko najti,
vam odvrnem.
Nikogar ni, ki bi si v tem stoletju upal prevzeti odgovornost za lepoto.
Morda je navdih za pesem avtoportret Gabrijela Stupice, ki so ga obrkožale same ilustratorke ... pesem pa je povsem zgovorna tudi sama zase: izginjanje, ki ga povzroča prilagajanje normam družbe in hkrati majhno uporništvo, skozi katerega odkrijemo subjektiven pogled na umetnost ... čestitke,
Ana
pesem, ki ni sama sebi namen ... všeč mi je:)
čestitke in lep pozdrav,
koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: um
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!