Sama stojim v temi

črni smeh iz ust se mi kadi,

ko poslušam tvoje petje;

V vročini še šepet 

kot kričanje mučenih se zdi.

Z gibkimi potegi čopič po platnu ti drsi

in na njem zagledam sliko trupa;

Nima glave, je brez repa,

zveriženo dejanje,

ki ponoči z muholovko v sanjah mi sledi.

Dvoje praznih zrkel

z zamolklim krikom na hodnikih odo v spomin mi poje

in na ulici svetilka,

v katere soju, gola pod oblaki,

gledam v svet

in korakam v visokih petah;

Sem skelet,

katerega šklepet mrtvece z grobov budi.

A.P.