Trot se ulegel je na mah

stresel s sebe cvetni prah

gledal je, kako letijo ptice

oblaka polnega veselo lice

žvižgal je v živo pisano jesen

raznobarvnih listov bil je dren

ko ga je zazeblo, se s prvim je pokril

saj sonce šlo je za oblak, velik, siv

tako ga v dremež je poneslo

dokler kostanja z drevesa ni odneslo

še dobro, da ga je zbudil

dan je padal, se mračil

tako nazaj v panj je šel prespat'

še sreča, da čisto blizu je do vrat.

salke