Pod nebom

sva

in velikokrat marsikomu majhna

zato se najdejo oči

ki naju vidijo kot bi bila nevredna

dihati njihov zrak

a je tudi najin

in hodiva brez zlobe v očeh

srečna

ko vidiva čapljo

ali slišiva mili glas sinice

a res pa je

da si velikokrat privoščiva

povedati

pokazati

da nama ljubezen ni osladna

ker sva predolgo

takrat

bila

daleč drug od drugega

skoraj dvignila roke

od biti eno

in da

zgodi se

pridejo dnevi

ko se nama sonce skrije

ko verjamem ljudem

da sem nihče

da izgubljaš čas z menoj

da je zame samo tista klop

na kateri

sem živel namišljeno življenje s teboj

potem pa

se nasmehneš

tako zelo toplo

in rečeš

tu sem

da ostanem.

igor žuravlev