tik tak
brdo nakopičenega kamenja leži v mojih žilah.
včasih si ob njem nabrusim jezik.
včasih postanem škrbina.
ne hodim več. stvari me potiskajo z eno nogo
naprej. valovi na obalo odvržejo nepopoln mozaik.
galebi se vrešče podijo za ostanki.
ko še ni bilo časa in prostora, sem izgubila nos.
zdaj vem: danes je dan in vsak dan je noč z istim vonjem.
s klobukom v naročju lovim namišljen obraz.
isto srce drhti na drugem mestu.
tik tak.
urednica
Poslano:
15. 10. 2017 ob 18:15
Spremenjeno:
15. 10. 2017 ob 19:59
Pesem o mirovanju, ki prešteva odtekanja, zlome, trganja ... vendar še (ali pa prav zaradi te ustavitve) čuti utrip - gre za oddaljenost od sebe ali približevanju novemu primikanju? ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 10. 10. 2017 ob 15:05
- Prebrano 852 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 224
- Število ocen: 9