Pijem veliko kave.

Sanjam dosti sanj.

Večinoma v drobtinah.

Brez rumenjaka in soli.

Dodajam kurkumo v vse,

ker baje preprečuje demenco.

Razen v kavo.

Delam. Trepetam. Za kruh,

se reče. A brez kruha še gre.

Brez mleka že težje.

Krompirja (Dihurji so že vedeli).

Mesa, kajpada. Tej

nekuharjem prijazni jestvini.

Potiskam skrbi vase,

one tiščijo ven,

cunje mi niso več prav.

V podobah, zvokih in slikah

iščem lepoto, jokam, ko je ni,

jokam, kadar je.

V prsih, drobu in glavi gostim

spolzko nevronsko trakuljo.

Vrtim se na njeni sulici

kot orjaški kebab.

Vsak dan si desetkrat povem,

da je v redu, da sem v redu,

vsak dan me je strah.

Na moje zakaje so prišli

črni kerubi … ker … ubi …

Komaj še kaj napišem.

Pred spanjem se delam, da me ni.

In potem me res ni. Nekaj ur.

Lepi so, ti časi

neobstajanja. Dokler spet

ne zadiši kava in je spet

treba delati, se je treba

delati, delati, da si.

Aleksandra Kocmut - Kerstin