Možnost otoka
v spomin Milanu Vincetiču
Slaba ljubezen lahko umre
precej hitro A ne kot razsekana Umira
počasi Razpada na tujce in potem
je ne moreš več označiti določiti meje ali
otoka Razleze se Utekočini v nekaj
večnega Ne da bi vedela si napiše
pesem In zmanjka je za roke Spolzi
med prsti Samo luknje ostanejo Prstne
blazinice ki tipajo za gladko ploskvijo
papirja Ne ostane veliko Umre
precej hitro Se prelevi Kožo pusti
za seboj in
ostane –
Vincetiču, ker mi je dal enega najboljših "pesniških nasvetov" ... "Bolje ena slaba ljubezen kot deset dobrih pesmi."
In Houellebecqova "Možnost otoka", ker imam ta roman že neskončno dolgo namen prebrati ... že samo zato, ker je naslov tako vseobsegajoč.
Odlična se mi zdi.
lp, P.
Čudovita pesem, ki poetično opisuje potek večnega razkrajanja in bolečine, ki se zarije pod kožo. Res, to ti je rekel? Lepo, tudi meni je ostal v srčnem spominu. Na brezčasnost tvojih pesmi in na Milana Vincetiča, ki bi mu pesem bila gotovo všeč, Sara
Točno to ... mislim, da že pred tremi leti, ampak mi še zmeraj odzvanja v ušesih. :)
Če pa ta pesem še komu ... je namen dosežen.
Hvala in lepe jesenske dni.
:)
Če mislim prav, pred dvema in pol (prostorsko izgubljena in časovno drobnjakarska :)). Tudi tebi!
Helena lepo pozdravljena
Ne vem kako da sem šele zdaj prišla tako blizu tvoje pesmi.
Mogoče je zato, ker mi je zdaj zelo blizu, ker sem jo prebrala v globino.
Odlična je.
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 09. 10. 2017 ob 20:49
- Prebrano 828 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 265
- Število ocen: 12