Zidam si na skalo trdno mesto,

rišem hiše, delam dolgo cesto.

Sem brez posla, nisem pa brez dela,

vse pospravljam, muza je vesela.

V mestu je trg, kjer se kupi rože,

ki so v barvi njene mlade kože.

Ulica levo vódi k snežnim góram,

ulica desno vódi k mrzlim vódam.      

K njej pride se po mračnih stezah,

in pozimi se še splazim v derezah,

do vrha gore, od kot vidim njen blok,

in še slišim: pesmi, gosli, jok otrok.

Vsaka ulica je del moje zgodbe,

to je prazen prostor večne sodbe.

Mesto na vzpetini vabi goste,

za vas hrani lepe hiše proste.

domisljavec