Zavijanje
Med razpokami debel,
kjer črnikavo svetijo drobci oči,
gnezdim svoje volkove.
Lakomno zevajo skozi špranje
in se naposled iztisnejo v svet.
S stegnjenimi vratovi
segajo v nove plasti neba,
proti lajajočemu licu polne lune.
Več ur dirjajo.
Iz stopinj se,
z vihravimi uhlji,
zavihtijo čez valovite strehe trav
in s srebrnkastimi odtisi hrbtov
zdrvijo v nov breg.
Z nagrbančenimi gobci
si ostrijo čekane,
ovohavajo zrak in se nagovarjajo
z znaki,
ujetimi v njihova telesa.
Drgnejo se drug ob drugega,
dvigujejo korenine štrlečih repov
in polni telesnih tekočin
prežijo nad globino prevar.
Prepognjeni se poženejo
skozi lovke robidovja in kopriv
in z gosto sapo meglijo
njihove grenke liste.
Dirjajo,
vse dokler se
izžeti ne zleknejo na bok
in oblizujejo svoje telo,
kot da bi listali po zemljevidu lastnega življenja.
Ko se naposled vrnejo
v skrito režo debla,
zaspijo.
Nežen cvilež se razpoteguje
nad štrlinami ušes,
medtem ko z zenicami
lovijo trzajoče slike.
Tako krotki so,
da jih še dolgo nemo pestujem.
Tako divji,
da jim dovolim oditi.
Bojim se le dne,
ko bodo sklonili pogled.
To ne bo brezupno
ječanje volkov,
niti sunek čekanov.
Bo le čas,
ko bom nehala obstajati.
Martina, s katero tečejo volkovi ... zanimiva in navdihujoča pesem, čestitke,
Ana
Ana, najlepša hvala!
Lp, Martina
Nekoč sem napisala pesem "Postajam volkulja samotarka." Od kar sem prvič prebrala tvojo objavo, vem, koliko stvari sem spregledala ...
Čestitam in vesela sem, da je pesem izpostavljena. Upam, da še dolgo ne bodo sklonili glave, čeprav jih brezvestno teptamo.
"filia"
Filia, hvala za čestitke in komentar. Lp Martina
Pozdravljena Martina! Odlična pesem! Me veseli, da te spet lahko berem.
Petra
I dalje čujem zavijanje, a to znači da me se je tvoja pjesma jako dojmila.
I svakako - čestitke!
Lp,
Katica
Petra, Katica,
hvala vama!
Lp, Martina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 28. 09. 2017 ob 11:24
- Prebrano 1170 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 474.72
- Število ocen: 19