Ne molim več, ko pride noč,
Bog je pogledal drugam, proč!
Pred mano si zatisnil je oči,
več me ne vidi, zanj me ni!
A ve, kako mi duša joče!
Vse moje prošnje so zaman,
v bolečini izgubljen vsak dan.
Molitve moje je le veter slutil,
njih silnost je le on začutil.
Odnesel jih je preko hribov in voda,
jih kot semena posadil v puščavska tla.
Zaman zdaj čakam, da bi seme vzklilo,
še preden vzklije, se bo posušilo.
Nikdar ne bo sadu rodilo!
Ne molim več, ko se znoči.
Bog je umaknil vstran oči.

alineja