Globoko je zarila pesem rezka.
Najgloblje v kot, kjer duša sebe išče.
Kopala je v vulkan, našla grobišče
na strani že pozabljenega zvezka.

Nihče ne bo je bral, je izgubljena,
so v mračni vodi stihi se izprali
in mi, ki smo želeli, nismo znali
je vzeti vase. Mrtva. Pogubljena ...

Nekoč bila si, zdaj že dolgo nisi
edini nakaljeni rob prostranstva.
Zdaj tvoje meje črtajo obrisi.

Še kdaj poišči pot iz onostranstva;
naj z verzi si posteljem pod previsi.
Si se vrnila, pesem, iz izgnanstva?


+

Še vedno iščem nore verze, note.
Po strunah strganih se prah poseda,
v presredku duše skorja rje in leda.
Čas nas robato zlaga med robote.

Lidija Brezavšček - kočijaž