Trudim se da se najdem

iz dneva v dan zapisujem

beseda za besedo padajo

kot dnevnik v pragozdu

med pišočimi dušami

včasih raztegnem krila

poletim kakor orel

od visokega skalovja

v višino ali navzdol

kakorkoli odidem

se prepuščam občutku

in ne lovim te

moj prostor je širjava

daleč in brez mej

vase vpihujem trdi zrak

in krila me ponesejo

koder je človeka strah

nad panorame duš

mimo prizemljeno misel

ki me tolaži in mi daje

tebe meni kar obožujem

in si sproti jemljem

morala bi končati pri kapljicah

a jemljem te kot zemlja jemlje dež

ki se uliva v sušino in ne poneha

tudi kadar je že dovolj

in se več ne mehča tal

ker je preveč upito

zato brodim po poplavljenih lužah

kot da znova postajam otrok

ki se še vedno igra da preživim

v tem navidezno resnem svetu

in tvoja roka čedalje bolj postaja moj kompas

zamenjam vodo v vazi umirajoče vrtnice

in občudujem izginjajočo lepoto

odhajam nazaj v gnezdo

nahranim lačne

in se stisnem v perje

IŽ-lev