Krakajte danes,
ko izgubljena v nebu
pošiljam poljube
prestrašenim krošnjam
ostarelih dreves.

Ko kričim drugim pticam:
"Ne zapuščajte vendar naročja
šepetajočih domov!"

Ko grebem iz tišine prsti
davno razpadle prihodnosti
in krhke okostnjake bližine,
ki še vedno,
v nekoč mehkih dlaneh,
pestujejo upanje;
dva rjava gumba za oči
ljubke, smejoče se
punčke iz cunj.

Vsi moji krokarji,
krakajte hripavo,
da ne bo strah prekril
tanjšanja sence,
prišite na vzhod
mojih korenin.

Da bom pobožala pravo stvar,
preden se za vedno zalezem
v ozko razpoko starega debla.

In bom samo še uho ...

V katerega bodo tiho kapljale
nikoli končane zgodbe
prijaznih črnih mravelj.

Polona C. Pegan