Utrujen pogled

vedno eno in isto

je dolgočasje

-------------------------

Navajam se drugačnih juter

hladnih in temnih

mokrih od dežnih kapelj

ki se steklajo v vsako vdolbino

in oživljajo dolgočasne žabe

ki skačejo kot bi bile na fedrih

pupeki pa gledajo

prvič dež ki jih sproti zaliva

vzamem prvo bližnjo

enobarvno dolgočasno marelo

in jo držim nad glavo

da ne postanem pod tušem

polži se mi nastavljajo

pred približajočim korakom

zagledam majhne zvite hiške

in pomislim na dom

Luna se stresa od mokrote

in jaz srečna pristanem

pred domačini vrati

za njimi živi sreča

to mi je všeč

stopim naprej

in te toplo objamem

začutim dom

IŽ-lev