Vem, da še počiva

v tebi varno nežna duša,

pa čeprav oklep

namakala si v življenje,

ne zaupaš več

in upanje več ne poskuša,

vse preveč izdano

tvoje je bilo trpljenje.

O vem, da posijati vate

mi nikoli ne bo uspelo,

pa čeprav bi na trenutke

mojih žarkov si morda želela,

ne, ne moreš preko sebe,

nočeš, da bi te ogrelo,

saj le v hladnem svetu,

sebe ohraniti boš uspela.

Gledam te,

od blizu željo tvojo,

ki v očeh jo skrivaš,

iz lupine dražiš mojo.

Vem, da čudovito

temnolaso bitje hoče,

tam nekje globoko v sebi

še močno ljubiti,

ko je sama, njena duša joče,

saj ne more se odpreti,

potovati zopet v neznano,

zopet za gorje se odločiti.

Vem, da blizu si,

a daleč tvoja strast,

da jo drugemu še kdaj

v roke bi dala,

je preveč bolela čast,

teptana za ljubezen,

saj v nje imenu

si gorjé spoznala.

Gledam te,

od blizu misel tvojo,

ki v laseh jo skrivaš,

domišljijo dražiš mojo.

By Mikla

Mikla