1.

 dobila sva se na zelenem pivu. prvič
 nikoli ne veš kako bo šlo, a sva
 iz neprijetne napetosti hitro preskočila
 v domačnost. besede so lažje polzele z
 jezika omočenega s hmeljem. 

 tipala sva, preskušala meje, umikala
 poglede. sproščena, ne pa povsem
 sigurna. kadil sem preveč, rekla nisi
 nič. vseeno sem prižigal manj.

 nektar osvežilne grenkobe dela svoje.
 opravičila si se in poiskala
 stranišče. zdelo se mi je, da gre
 kar dobro. ko si se vračala proti
 mizi, sem se brzdal da ne bi strmel,
 ampak mi je seveda spodletelo.

 preveč si zame, sem si mislil.
 vprašal sem se kaj sploh delaš tu
 s povprečnim fakinom kot sem jaz.

 besede uidejo preden jih lahko ustavim.
 je pasalo?
 
 kot punčka se zasmeješ in rečeš, da 
 bi bilo bolje, če ti ne bi bilo treba
 čepeti. školjka je izgledala sumljivo
 rumena.

 poveš še, da ženske to delate pogosto.
 
 verjetno ne primerna snov za prvi
 randi. bilo mi je všeč. bila si 
 človeška.

 2.

 leživa na kavču v dnevni, zakopana
 pod isto odejo, stiščana v kot.
 tamala zaseda večino prostora in
 spi. spala je celo pot, ko sta se
 vozili sem, in nima še dovolj.

 gledava risanko Kako izuriti
 svojega zmaja. dražiš me, da imam
 isti nosljav, nedolžen glasek 
 glavnega lika. protestiram in se
 narejeno kujam v njegovem stilu.
 opravičiš se mi s hitrim poljubom.
 bil je edini to popoldne, a cel
 dan sem ga, kot štampiljko,
 ponosno nosil.

 tamala se sredi filma zbudi. hitro
 ugasneva, ker bi jo zmaji preveč
 naspidirali. risanke so za odrasle.
 namesto tega se igramo z 
 legokockami in guncamo afne.

 sestavili smo nemogoče pisano hišo
 v kateri ne bomo nikoli živeli.

 3.

 v duetu sva preživela nekaj črnih 
 minut. nakopičile so se, kot se to
 zgodi. takrat sva uro resetirala
 in štela naprej. mogoče odštevala.

 večinoma pa je čas stal. stoji še 
 zdaj, zamrznjen pri mariborskih
 treh ribnikih.

 na hrtbu sva ležala v parku, pred
 začetkom poletja. jaz z roko pod
 tvojo glavo, ti s svojo na mojih
 prsih. bila sva tiho in štela
 avione na nebu. chemtrailsi so
 deževali v oči. o njih si me 
 naučila ti. nisem verjel v to, 
 ampak bilo mi je posrečeno
 kako resno vse skupaj jemlješ.

 tvoja roka me greje, skoraj čutim
 utrip zapestja skozi tkanino
 srajce. dišiš, dihaš, včasih s prstom
 pokažeš na belo črto iz letala, da
 je ne bi zgrešil. prijetno je 
 in reči ni treba ničesar. obkrožena 
 sva z drevesi, samoto in 
 lepim vremenom; en drugemu narkotik.

 čas je nesramno pospešil od tedaj.

 do danes se je samota obdržala, vreme
 prav tako, drevesa so verjetno tudi
 še nekje.

 v vetrini še hranim plastična gradiva
 ljubezni, da pitam tvojega poltergeista.

 ne gledam pa več gor, ko slišim
 aeroplan, in tudi v naravo grem
 samo še na čik pavzo.

naprimerjanez