Dnevi minevajo

od sonca bližine

do svetlega meseca

grem počasi spat

grem počasi vstat

pa še hodim počasi

kot da stopam

po minskem polju

kjer vsaka misel eksplodira

v besedo, beseda s sobesedo

in tako naprej v nedogled časa

mehek je korak v sreči

čustva srca glasno utripajo

in gledajo oči naprej

sreča pride čez toliko dni

kot je zapisano v usodi

potem nekega noči zasvetijo zvezde

in novi zagon vleče in vleče v brezkončnost

tema je kraljica mira

tema ima speče ljudi

in sanje so njen klavir

skozi melodije noči

v zaprtih očeh

mi dvori ljubezen

kaj pa če me nekega dne zapusti

kaj pa samota ki ostane za tem

zakaj srce ljubi da se misel šele zave

kako hitro prevlada dobro

pogledam po vseh besedah v nebo

črno je ni zvezd je pa luna

svetla in daleč gor na nebu

ki ni nad našo zemljo

zagugam v pozitivo

takrat je najmanj problemov

vsakemu kakšno deko spodbude

da bo si uspal osrečiti svoj svet

IŽ-lev