Si zidam na skalo trdno palačo,    

lenarim v senci in čakam na plačo.

Sem brez posla, nisem čisto brez dela,

hišo pospravljam, je mama vesela.

Sem včasih se mislil modro ženiti,

in nisem želel svobode pustiti.

Kako, da tako mlad bi zaprl svoj grad,

sem se razjezil na cvetočo pomlad.

Zdaj zunaj je mrzlo, se kuha jesen,

in jaz tja pod okno k njej več ne smem.

Zgradil sem hišo iz besed in oblakov,

v njej stopicljam in ne štejem korakov.

V svojem svetu sem sam svoj velik gospod,

izumitelj, najditelj, potnik za pot.

Če pojdeš kdaj mimo se oglasi pri meni,

ti nič ne zaračunam, je čisto poceni.

domisljavec