Želim si
da te nikoli
ne bom le redko vprašal
kako si danes
in ti ne pozabil reči
kako čudovita svetloba je v tvojih očeh
ko jih boš v jutrih odpirala
nikoli postal tepec
ki bi si drznil misliti
da ti ne dolgujem
ko bova štela pettisoči skupni dan
topel dotik
in ne izbrisal iz spomina
kako prazno je
če sam sediš na klopi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!