Njena barva je nebeško modra (Haibun)
Priprave na prvi šolski dan so v njeni družini bile stres, spremljan s solzami vseh petih šoloobveznih otrok.
Družina je v majhnem, kulturno bogatem starem mestecu, veljala za najbolj revno. Štela je devet članov.
Njej, sedemletni deklici se je spomin na prvi šolski dan zarezal globoko pod kožo, tja nekam do sredine pljuč, v katerih se, pravijo, kopiči žalost.
Vsako leto so otroke odpeljali v neko trgovino, ki je, po ne vem kakšnem čudežu, vrsto let imela na zalogi enake, neverjetno grde temno modre trenirke. Vsak otrok je dobil svojo in na pločniku pred trgovino so se morali postaviti v vrsto kot mali vojaki, ki so bojevali bitke revnega otroškega življenja.
Čevlji so bili problem zase, kajti tisti otroci, ki so lani dobili nove, so jih morali imeti še eno leto in so bili zato tako pošvedrani, da o kakšnem dedovanju ni bilo niti govora. Starši so se morali znajti na različne načine. Njihova ne ravno genialna rešitev je tisto leto doletela prav njo, majhno skodrano deklico, ki je nič hudega sluteč očetu izročila svoje modre škornje, ki jih je ob straneh krasila bela račka. Škarje so s težavo zarezale v gumo in, ko so prišle do račje glavice, so spretno izpeljale lok okrog nje. Dobila je nove - stare gumijaste čeveljčke z nepoškodovano račko.
Začetek septembra je bil še vedno zelo vroč in se je zdelo, da poletja nikoli ne bo konec.
Noge so jo pekle, medtem ko so se dobesedno kuhale v smrdeče vlažni gumi. Ni se upala sezuti, kajti smrad bi bil neznosen za cel razred in učiteljica bi jo zagotovo napodila domov. Za nameček jo je kljun račke neusmiljeno praskal, tako da je bila nemirna. Zato je bila kaznovana z dodatnimi nalogami, ker ni dohitevala ostalih učencev pri pisanju.
Trpela je. Otrok, ki se sramuje sebe, svoje revščine, svojih modrih gumijastih čevljev …
Drugo leto je dobila svoje, zares svoje, nove rjave čevlje, ki so imeli pravo malo petko. Ta dan je pozno v noč hodila po pločniku gor in dol in zdelo se ji je, da se nikoli ne bo naveličala tega prelepega zvoka, ki je odmeval v njeni srečni, skodrani glavici. Tok, tok, tok …
Sreča je veliko večja v skromnih rokah, ki še zelo dolgo stiskajo pesti.
prvi šolski dan
v zadnji klopi deklica
v ospredju stiska
Odprto srce zaznava skozi vse čute - vse občutke. Bilo je, še vedno je in bo ostalo. Resnica ...
Čuteče srce in duša velika kot ocean lahko tako sočutno opazuje svet okoli sebe in ga tudi tako razlije na papir, da se vsaka črka sliši tako kot čevlji deklice.....
Čestitke za sliko ljubečih spominov.
... še en lep haibun z vsebino, ki se vtisne v bralčevo srce ...
čestitke in lp,
koni
Draga Branka,
sploh ne vem, kaj naj rečem...( hvala).
( Skušam se spomniti novih obrazkov mojih prvošolčkov...in upam, da je tam, v sredini pljuč, včeraj sijalo sonce ).
Objem,
Majda
triglav, filia, salke, Svit, koni, Majda objem in hvala.
Branka:
Trenirka = športno oblačilo
Trenerka = športna vaditeljica
;)
Hvala, Lidija...vidim zdaj. :)
lpb
Fajn zgodbica, osnova za haibun ... haiku pa ga nekako ne dopolni, ali pa morda ... če ta mavrica kljub prislovični klišejskosti nosi kakšno posebno sporočilo??
No, ne vem, če bi ga, bi moralo biti bolj direktno, vidno, nositi konkretnejšo povezavo s pripovedju ... Kaj pa kakšen primernejši haiku v priponki ?
Lidija, haiku sem si zamislila kot: jesenski dan - žalost.
Mmavrica, ki razliva barve na dveh koncih - nekakšna pravična delitev sreče, ki jo nebo enakomerno deli na svet revnih in bogatih.
Zavedam se, da haiku ne prenese metafor, vsaj ne zapletenih, in zato sem upoštevala tvoj predlog.
Nov haiku:
Septembrski dan.
Pod šolsko klop se plazi
stiska otroka.
tako je, preprost haiku pove več kot metafore, ki itak niso domena haikuja
glede novega pa, mislim, da se stiska ne plazi pod klop, saj bi se tako skrila, zdi se, da s punčko skupaj sedi v klopi?
Malo še razišči ...
Lidija, hvala ker me "mučiš" :)
Kakj pa ta?
Na šolski mizi
solze deklice pustijo
sporočilo
prvi šolski dan -
stiska poleg deklice
bulji na tablo
septembrski
dan
stiska otroka
v kot –
solze v pljučih
O triglav in salke, hvala za pomoč.
Počakajmo, kaj bo Lidija rekla, meni sta oba haikuja všeč.
lpb
Mene zanima še:
ali je senryu prav tako primeren za haibun ( seveda, če je v skladu z vsebino napisanega )?
Seveda je to vprašanje za Lidijo, oprosti Branka (*_*)
Mislim, da ne. Haibun po pravilih vsebuje haiku. Ne vem, če so dovoljena kakšna odstopanja. Seveda, Lidija bo pa vedela.
Branka ima prav, proznemu besedilu mora biti priključen HAIKU, od tod tudi ime HAIbun.
LP, Lidija
urednica
Poslano:
04. 09. 2017 ob 14:24
Spremenjeno:
04. 09. 2017 ob 19:32
glede izbire haikuja za obravnavano objavo pa - oba predlagana, salkejev in triglavin sta super, branka, izberi ali pa najdi podobnega.
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 01. 09. 2017 ob 16:48
- Prebrano 1910 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 405.78
- Število ocen: 19