Priprave na prvi šolski dan so v njeni družini bile stres, spremljan s solzami vseh petih šoloobveznih otrok.
Družina je v majhnem, kulturno bogatem starem mestecu, veljala za najbolj revno. Štela je devet članov.
Njej, sedemletni deklici se je spomin na prvi šolski dan zarezal globoko pod kožo, tja nekam do sredine pljuč, v katerih se, pravijo, kopiči žalost.
Vsako leto so otroke odpeljali v neko trgovino, ki je, po ne vem kakšnem čudežu, vrsto let imela na zalogi enake, neverjetno grde temno modre trenirke. Vsak otrok je dobil svojo  in na pločniku pred trgovino so se morali  postaviti  v vrsto kot mali vojaki, ki so bojevali bitke revnega otroškega življenja.
Čevlji so bili problem zase, kajti tisti otroci, ki so lani dobili nove, so jih morali imeti še eno leto in so bili zato tako pošvedrani, da o kakšnem dedovanju ni bilo niti govora. Starši so se morali znajti na različne načine. Njihova ne ravno genialna rešitev je tisto leto doletela prav njo, majhno skodrano deklico, ki je nič hudega sluteč očetu izročila svoje modre škornje, ki jih je ob straneh krasila bela račka. Škarje so s težavo zarezale v gumo in, ko so prišle do račje glavice, so spretno izpeljale lok okrog nje. Dobila je nove - stare gumijaste čeveljčke z nepoškodovano račko.
Začetek septembra je bil še vedno zelo vroč in se je zdelo, da poletja nikoli ne bo konec.
Noge so jo pekle, medtem ko so se dobesedno kuhale v smrdeče vlažni gumi. Ni se upala sezuti, kajti smrad bi bil neznosen za cel razred in učiteljica bi jo zagotovo napodila domov. Za nameček jo je kljun račke neusmiljeno praskal, tako da je bila nemirna. Zato je bila kaznovana z dodatnimi nalogami, ker ni dohitevala ostalih učencev pri pisanju.
Trpela je. Otrok, ki se sramuje sebe, svoje revščine, svojih modrih gumijastih čevljev …
Drugo leto je dobila svoje, zares svoje, nove rjave čevlje, ki so imeli pravo malo petko. Ta dan je pozno v noč hodila po pločniku gor in dol in zdelo se ji je, da se nikoli ne bo naveličala tega prelepega zvoka, ki je odmeval v njeni srečni, skodrani glavici. Tok, tok, tok …

Sreča je veliko večja v skromnih rokah, ki še zelo dolgo stiskajo pesti.

prvi šolski dan

v zadnji klopi deklica

v ospredju stiska

branka