Gmoto staromodne strokovne literature,

zvezane z vrvico v trdno kocko,

v krožnem loku vržeš pred vrata studia

in pristane direktno v kot med stenami.

Škljoc.

Boš videl, kaj se bo zgodilo,

naj leži tam.

Usedeš se za razmetano mizo načrtov,

natančnih planov, arhitekturnih idej itd.

ter jih skrbno urejaš pozno v noč.

Proti jutru vstaneš, odpreš vrata pisarne

in jih togotno zaloputneš.

Je rekla, da se bo javila,

bi jo lepo vprašal

ali osnovnošolci sploh še zbirajo star papir za reciklažo.

Vrneš se na delovno mesto,

odgrizneš špico geotrikotnika – enakokrakega, jokajočega,

nekdaj trioglatega, zabuhlega, okroglega, obtožujočega,

takšnega, jebešvseskupaj kakšnega –

in jo pogoltneš.

Rok Horžen