spet sem bolan. 
 odkril sem simptome menopavze pri možganskih škratih, 
 ki v membranah predejo čustveno svilo. 
 nakopičila se je ničevost, zato lirično praznino 
 kašljam kot kepo bodičastih dlak. 
 stebla potaknjencev recikliram  
 v shirane mesojede palme in te stradajo, 
 ker so izbirčne glede menija obešencev v puščavni oazi.

 
lovim ravnotežje, ko z dvoje levih nog rijem 
 po žerjavici do nebotičnika. tam zgoraj je smetana in 
 vkrcanje je prepovedano, zato se v blišč tihotapim, 
 ampak zmeraj pristanem v kleti. za izbrance 
 do vrha vozijo dvigala, iz dvigal vodijo rdeče preproge, 
 v pritličju pa je vržen scufan tepih nagačene krave; 
 tu srkam goveji liker z ostanki drobovja.

tanka je meja, ki ločuje gnilolične brezdomce 
 od panonskih delomrznežev. za 30 centov
 ti dolga kava iz avtomata zbistri misli, 
 ostali po parku prebirajo steklenice. 
 kmalu se jim pridružim: s plešasto podzavestjo, 
 skuštranimi idejami in brez dlake na jeziku.

v ustni votlini si je medtem jamo skopal satan. 
 z vročimi granitnimi tlakovci masira moje brbončice, 
 če se mi kolca po mediokernih bližnjicah. v dlesnih 
 brbota koščena volja proznega gimnastika, čeprav 
 sem v resnici bledožilni paličnjak s prameni naftnih derivatov. 
 edini moji sledilci so pankrtski netopirji, ki 
 razmnožujejo besedo v stilu stalaktitov - 
 z glavo navzdol in z eno kapljo apnenca na tisoč let.

pesmi deklamiram pajčevinam, ki jih suhe južine 
 pletejo v taktu samoglasnikov, ko jih z zobotrebcem 
 bezam iz olikanih čekanov (tam nekje pod mostom pri Vranskem). 
 rad bi spal, a imam nad glavo avtocesto, okrog pa 
 agresivne hrupe gozda v katerih se plazijo teroristični medvedi.

gnila jajca izvaljena iz pesniškega rektuma 
 ne bom serviral več. 
 kot gobe po nalivu, 
 tudi besede rade poganjajo 
 po direndaju raznoraznih tropskih ciklonov. 
 bolj te pere dež, bolj rjoveš papirju na čast. 
 
 a presedla mi je lepa poved. 
 zima prihaja in vrača se hibernacija kuli terapije.

dosti je bilo teh surovih hrenovk, 
 preveč je brezmadežnih enosmernih pločnikov. 
 preklaste verzijade nabrekajo od malomarnih pešcev, 
 ki v signalizaciji vidijo poraz svobodnega izražanja. 
 s čokoladnimi mrvicami kamuflirano prostaštvo maši 
 in paca sicer dobro naoljeno dušo.

zato sem kupil celoletno vinjeto za pekel, kjer 
 ni gneče na cestah in je autobahn nad nivojem nemškega. 
 tovorim drugorazredno prtljago čez ogenj in nazaj 
 in grgram izbruhan žolč. 
 grožnje poraza odmahnem z nasmehom soldata, 
 ki je samo precej zadovoljen, da še ima škatlo cigaret.

 vžigalnika tako ne potrebuje.

naprimerjanez