Stala je tam na robu,

stala na prelomu dveh svetov,

v neskončno globokem breznu,

brez vseh želja in upov.

Podoživljala je svoje sanje,

na krilih čez nebo in oblake,

brezglavo tavanje, iskanje,

odkrivala nesmiselne napake.

Prepevala je nežno melodijo,

zaželela ljubezni si bližine,

vsa dejanja nekoč se ponovijo,

otožnost zlahka ne izgine.

Zazrla se je v prostranost,

vse višje dvigala je glavo,

poskušala obdržati zbranost,

s sijočimi očmi iskala je sončavo.

Potrta je povesila pogled,

uvidela kruto je resnico,

ne bo je več na spregled,

spoznala je samo krivico.

Tomaž Jelenko