Žarki so spodili oblake drugam

na jasni travnati planjavi,

ko sva otroško risala po zemlji

podala sva si roke in sramežljivo pogledala vstran.

Robutala sva sadove z drevesa ljubezni,

poslušala melodijo klepeta okoliških ptic.

Ko je koledar naznanil konec poletnih dni

nisi želel več z menoj robidnic okušati.

Ostala sem sama pod modro planjavo

zvonovi krošenj so onemogli

in, ko je še mah začel rjaveti

sem se podala po sonce v mestno sivino.

Brskala nehote po ulicah spominov

sem dodala megli dim cigarete.

Ne bom tu iskala pravljičnih metuljev

čakam, da jih prinese jesensko listje.

Kaj kmalu bo ura, ko se mesec v leto prevesi

kmalu, ko solze radost nadomesti.

Mene in najinih sledi

tako ali tako zares nikoli bilo ni.

raketa