Prav neslišno me je dvignil

s trdnih tal, tri metre v zrak

ter odnesel me je v letu,

ki je hladen bil, mehak

nad kapelico v Gradišču,

kamor nese ženin križ,

mimo mlajev ob cestišču,

mimo polke, cvička, viž.

Sva letela nad kresovi,

kjer dekleta plešejo

in nad žegnanjem, kjer novi

mašniki se klešejo,

mimo polja, ki ga žel je

traktor v prah silaž,

tja v obdelano gričevje

kjer je klical trte draž.

Tam pogledal me je v letu,

prašal, če želim še stran.

Jaz pa vedel sem da je tu

nič več, kakor frak scapan.

Me odnesel je daleko

v bajno mesto Anglije,

da pokrpa mi obleko

deklica, ki mar ji je.

Oh kako pogrešam kraje,

kjer okrušil sem zobe,

običaje: krese, mlaje,

fante, ki od cvička spe.

A četudi se načini

mojih dedov svetijo,

v meni radostni spomini

ognja ne zanetijo.

Gledam jo kako je mila,

ko na moji rami spi,

moja vila, moje sanje,

da odšel sem, žal mi ni.

Peter Rangus