Vsakič, ko poljubiš me

kolena šibka so tedaj.

Cvetov sto sva nabrala,

v upanju, da bi se našla.

Tam bila sva ti in jaz,

v neskončnem cvetju sanj.

Cvet ovene v samoti,

skrivnost je v bolečini srca.

Tam na vrhu triglava,

jaz ne slišim te!

Pridi bližje in objemi moje tresoče telo,

ki drhti v srcu nevihte te. 

Srebrnina za preteklost,

za pozable dni.

Pojeva na obljube prihodnjih dni,

ko noč prekrije zadnji dan

poletja več ne bo.

Zdaj sreča moja in veselje,

počivata v sencah zvezdnih noči.

Zbude ju le dotik zadnje odtrganega cveta.

Nikolina_Lorena