Čudež si, mogočna reka,

hči laških Dolomitov!

 Pri nas si že od vekov veka

   del prastarih bajk in mitov.

Silovito z Alp si pribučala

poskočna, iskra, vedra vsa

na naših tleh strugo si klesala,

mladosti polna si bila.

Neomadeževana kot devica

vir življenja in narave,

bila gozdov prostranih si kraljica

 živa vsa, čeprav brez slave.

Staroselci, Kelti in Rimljani

so bregove tvoje naselili;

so Italci, od duhov pozvani,

za mogočni Dravus te krstili.

Poetovio mogočen ob tebi je zrasel,

pa padel pod Huni požgan je do tal;

je v jezi tvoj tok bliskovito narasel,

se Atila sam ga je bal!

So tuja plemena sém se selila:

Goti, Langobardi in dedje Slovani.

Je Karantanija vstala, pa potonìla,

in dedje so naši postali tlačani.

Je Karel umrl in Franki so padli.

Habsburžan se nasélil, ugrabil oblast.

Stoletja so oni svobodo ti kradli,

kakor da bila bi njihova last.

Marburg na bregovih tvojih je vzklil:

mesto, od kuge prekleto,

a za Turke barbarske neosvoljiv-

si branila ti ga sleherno leto!

Veliki so splavi po tebi drseli;

naložen bil sleherni njihov je rob;

prek divjih valov mnogi v smrt so drveli-

številnim splavarjem nudila si grob.

Te je skušalo ljudstvo nevedno krotit,

so gradili jezove, te zajezili;

izgubila se pristnost, izgubil se mit,

a tvojega duha niso - ne bodo zlomili!

Bila si in si še vedno močnejša

od prevzetnih ljudi!

Tvoj tok je močan, nič nisi šibkejša,

Drava, Dolomitov ti hči!

orfej