V režnju je zataknjena šiba;
senca oddaljenega pritrkavanja.

Zadah crkovine sede vanjo.
Razcefrana duša.
Skrivni znak nezemljanov.
Za seboj vleče polomljene gležnje.
Pasji ugriz.

Misli vihrajo vzdolž toka, čez goličave;
zakriči morje, kričijo brajde v ravnici!

Bo ustavila to agonijo naenkrat?!
Ga šavsne kot štriga z iztegnjenim krempljem?!
V enem zamahu lahko užene hudiča!
Samo ne razbiti svete podobe, nikar!

Vzdolž toka odlaga bremena in grehe.
Je to kazen, njen karmični dolg?

Razpeta tja čez iznad grap in nazaj v kot
k netopirjem, ki špičijo ušesa,
ko tu iznenada sam zlomek loputne!
Prihuljena zver v njej zaškrta.
Ranjen ponos klecne,v zadnjem prizoru zajavka!

Morda je posegel vmes sam kamikaze?!
Zdi se, da je odstrt prezbiterij resnice;
fragment upanja;
notranji vzgib, alegorija zmage!

Tam, ob šilastih gotskih arkadah zavzdihne,
nakar od sebe butne nakopičen balast.

dama