Ko v noč nesrečno skupaj zreva,
ki ni nič več kot spraznjen dan,
pogledam te in rečem: »Greva?«,
a vem, da vprašal sem zaman.
V nesrečni noči se ne vidi
poti, ki v dalji se gubi,
a jaz pogumno vabim: »Pridi!«,
verjamem vate in v ljudi.
Povlekla noč nesrečna, zvita,
za nejeverne polna kač,
je vsakega na svojo stran.
Vem zdaj, ko slišim zgolj kopita,
ko jezdiš stran, kot star jahač,
da nisem vprašal te zaman. (ali pač?)
Navidezno lahkoten sonet, ki se giblje med bližino in samoto, med prepričanji, ki delijo ljudi in hrepenenjem po prestavljanju (vsakršnih) meja ... čestitke,
Ana
urednica
Poslano:
01. 08. 2017 ob 21:15
Spremenjeno:
01. 08. 2017 ob 21:15
LLike.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!