Sonet št. 36

Ko v noč nesrečno skupaj zreva,

ki ni nič več kot spraznjen dan,

pogledam te in rečem: »Greva?«,

a vem, da vprašal sem zaman.

 

V nesrečni noči se ne vidi

poti, ki v dalji se gubi,

a jaz pogumno vabim: »Pridi!«,

verjamem vate in v ljudi.

 

Povlekla noč nesrečna, zvita,

za nejeverne polna kač,

je vsakega na svojo stran.

 

Vem zdaj, ko slišim zgolj kopita,

ko jezdiš stran, kot star jahač,

da nisem vprašal te zaman. (ali pač?)

Peter Rangus

Ana Porenta

urednica

Poslano:
01. 08. 2017 ob 11:51

Navidezno lahkoten sonet, ki se giblje med bližino in samoto, med prepričanji, ki delijo ljudi in hrepenenjem po prestavljanju (vsakršnih) meja ... čestitke,

Ana

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
01. 08. 2017 ob 21:15
Spremenjeno:
01. 08. 2017 ob 21:15

LLike.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 28. 07. 2017 ob 09:10
  • Prebrano 708 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 150.66
  • Število ocen: 5

Zastavica