Vrača se v dolino

to prijetno, toplo sonce,

ki ogrelo nam kosti bo fino,

oživelo na vse kraje bo in konce.

Vrvež tu bo spet nazaj poletja,

vse se vrne v dolino moje Soče,

nadaljuje festival se zdravega početja,

v hribe vsi, kajti v dolini je postalo vroče.

Moja draga reka vse nas bo sprejela,

čolni in čolnički, pikniki na produ,

vsem tem zgodbicam bo spet verjela,

bo prijazna, kot bili bi dolgo v sorodu.

Do nevihte Soča bo naslednje,

krotka in krasná med kamni,

razdelila vso svežino mednje,

brez sledu o vodi bo brezsramni.

Tako leno in turkizno plavo,

od izvira do izliva,

utirala si pot bo tiho in zvedavo,

a ne bo ji mar človeškega vpliva.

Mi pa dinarčke spet bomo šteli,

za vse kar plavalo bo in norelo,

da na jesen bodemo veseli,

ko v prašičku žvenketalo bo in pelo.

Pa takrat se moja Soča ponavadi,

spet razhudi tega greha,

glasna je in jezna v presledkih do pomladi,

kadar zopet zaželimo si uspeha.

Saj lepo je biti del te zgodbe,

se dogaja mnogo lepih tu stvari,

le da z reko v glavnem brez pogodbe,

nanjo planejo vseh sort zveri.

Jaz te, moja Soča nadvse spoštujem,

tvoj sem sin in tu bom pokopan,

z radostjo v srcu vedno tu domujem,

kjer pozdraviva lahko se prav vsak dan.

Hvala ti, ker si in dovoliš,

da vsak trenutek se lahko te naužijem

in me vedno zvesta umiriš,

ko vate vse grenkobe svoje skrijem.

Do naslednjič

HVALA, Soča moja

in adijo,

hvala ti za sonce

in terapijo …

by Mikla

Mikla