Sonet št. 35
Na koncu potoka odzvanja,
odzvanja jernejev zvon moje mladosti,
mladosti, ki kljuva spomine kot kanja,
kot kanja, kateri nikoli ni dosti.
Odplaval bom h koncu zvenenja,
zvenenja, ki skrije se v nove glasove,
glasove, glasove, glasove življenja,
življenja, ki zlije na koncu se v snove.
Nekoč sem bil ribič v potoku,
v potoku katerem stojijo jezovi,
jezovi, ki niso predali se toku,
se toku, ki nosil nas je k supernovi.
Vse ribiče, ribe, jezove uklanja,
uklanja jih veter ter človek, ki sanja.
Zelo spretno napisano, z zanimivim, hipnotičnim ritmom; zmoti me samo podvojitev "se toku", ki je uporabljena res samo zaradi ritma: povsod drugod je tudi zelo lepo pomensko osmišljeno - ne bi ti želela sugerirati, kaj vstavi namesto tega, da ne rušim tvoje vizije, bi bilo pa fino, če sam malo premisliš. Vsekakor moraš dodati "v" pred "katerem stojijo jezovi" in še prej vejico :). Na koncu predlagam "in" namesto "ter", se pravi: "in človek, ki sanja". Na blagoglasna zvenenja in glasove, Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 27. 07. 2017 ob 23:06
- Prebrano 687 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 104.97
- Število ocen: 5