v ospredju številk

postrojenih z namenom

preveva nizanje

ki se občasno prekinja

v nedogled

trk prostora

odmeva kot tišina

lepa v vseh smereh

čuječnost se nasmiha

kot neznanec

ki ga prepoznaš do skrajnosti

ko primeš čas

vidiš objet prostor

kot plesalca ravnine

vrteča na robu sveta

v sukancu črne tkanine

padec skozi temo

je neizogiben

in usoda nima upanja

kot starec brez morja plava

ko čaka v čolnu na

zadnji ulov

Dare Gozdnikar