Nocoj je najin čas slovesa,
odšel boš, ker spoznala sva,
da so brez listja vsa drevesa,
kjer sva ljubezen skrivala.
Zares težko se je raziti,
če čustva v srcu še žive,
bom zmogla zdaj brez tebe biti,
če ustne moje te žele?
A ni prihodnosti za naju,
saj vsak po svoji poti gre,
ko zaljubila sva se v maju,
sva pozabila prav na vse.
Oči so solzne, bol je v duši,
ustavila bi rada čas,
ki najino ljubezen ruši,
a strezni naju zvona glas.
Ritmično se ti je pesem zelo lepo posrečila, vsekakor pa se izogibaj rim glagol-glagol, samostalnik-samostalnik, ki lahko delujejo rahlo lajnasto, in rabe starinskega besedja samo zaradi rime. Drugo bi bilo seveda, če bi pisala pesem po zgledu ljudskega izročila, a tam je treba upoštevati tudi druge zakonitosti ... Skratka: občutek za ritem imaš, kar je najpomembneje, zdaj se moraš izmojstriti samo še v rimanju (in seveda v rabi primernega besedja) - to ti je v precejšnji meri že uspelo v tretji kitici, samo tako naprej, Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: melody
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!