Ne upam si na vso moč vdihniti
tvojega travnika.
Še dahniti si ne drznem,
da ne bi prikrajšala tvojih nosnic
za tisto, kar utegneš terjati kot svojo last
v skritem kotičku na hribu.

Pa mi pravi veseljaško sonce,
naj ne bom no tako blesava.
Pograbi me za rit
in me popelje na vrtiljaku.
Ta jasa je vendar naša od nekdaj, se smeje,
kako slepa si bila,
da si jo tako dolgo samo opazovala
s tiste svoje zasnežene senčne zaplate
pod borovci.

Igraj se z nami, srna si
in sonce in peresa!
Še prekmalu se spusti tvoj moralni mrak,
ko bomo spet samo tihožitje.

yoyoba