Sedim na stari,

modri klopci

sredi bovškega poljá,

blažen mir, tišina,

čričkov le orkester

mi igra.

Ta razmajana

mi stara klopca

zgodbice pripoveduje,

koliko ljubezni,

joka in strasti

ta krhkost vsebuje.

Jaz pa tu sedim,

objet v toplo noč

prežet s spomini,

s klopco si delim

prekrasne misli

ujete v tihi mesečini.

Tam ob vznožju

večnega Rombona

opazujem stotine luči,

s trga glasba

komaj sliši se,

saj mesto še ne spi.

Svetle zvezde

mi na koncu polja

ustvarjajo gorá obrise,

vedno bolj izginjajo

v ozadje dneva,

ki temni se.

Še vedno tu sedim,

objet v toplo noč

prežet s spomini,

s klopco si delim

prekrasne misli

ujete v tihi mesečini.

Moja stara klopca

pa v maniri svoji

zgodbico mi nadaljuje,

koliko laži, prevar

na njej bilo je,

spet pripoveduje.

Je nešteto dni,

noči v mrazu in

vročini preživela,

večkrat rok nemarnih

kakor nežnih roj

na sebi je trpela.

A jaz spet tu sedim,

objet v toplo noč

prežet s spomini,

s klopco si delim

prekrasne misli

ujete v tihi mesečini.

by Mikla

Mikla