November, dežnih kapelj hlad,

spet dan prešel bo v tiho noč,

samota, mrzle duše glad,

žar upanja izgublja moč.

Ob grobu srepo v nič strmim,

na kraju, ki je drugim strup,

jaz diham mir, tu ga živim,

kjer stiša se človeški hrup.

Tu drugi točijo solze,

kjer se telo uleže v prah,

tu drugi čutijo gorje,

izgine vse, ostane strah.

A jaz vdihujem čisti zrak,

ko se um poglablja vase,

ki ga sicer prerašča rak,

tu se vrne v lepše čase.

Pozabljena prihodnost let

in preteklost lesk davnine,

pod nebom prost je spet poet,

sam v soju mesečine.

Lorijan (Luka Šturm)