INJA

Slišiš, Inja,
trka dež na polknice priprte,
s sapo hladno
orosi barvita stekla,
in noč je zdaj zavesa,
ki pred tabo mi oči zastira.

Glasba vedno tišje pada
kakor kaplje zvezd stopljenih
na napušče gole
počrnele od spominov,
temni vrelci,
ki jim noč deževna ne prizna pokoja,
razen meči tvojih ustnic,
vrezani v previse skal,
ki se pno k sinjini,
Inja.

Pozno je že, Inja,
zapuščenih ulic hrum zamira
pod neslišnimi koraki,
šum krvi,
ki na gladinah ogledal
prebuja krike potopljene,
mrak otroških let
izzivaje konec
med napadi zgodnjega dušenja;
na nasprotni strani
nagle krogle dni
pa se bo smejala,
z rožnatimi ustnicami trepetala
tvoja pravljična resnica, Inja.

Tam, kjer si sledi pustila,
je nenadoma obstala
tvoja mavrična stopinja,
prek peščin se je zgubila,
zlomljena krivulja časa, Inja.


Toda noč s tekočimi rafali
izgubljenih znamenj
svoj dotik daruje
praznim ulicam in spomenikom,
dež s tekočimi rokami
zlogoma prebira vse obode,
ker je grom
izpraznjenih odmevov
vzdrgetal čuječne veje
v neprekinjeni tišini, Inja.

Čas je krogla, Inja;
vse poti se tragično držijo
njenega temačnega oboda,
bližnjic ni
v deževni noči grenkih znamenj,
in nikoli ni bilo predora,
ki bi skrajšal potovanje
k tebi, Inja,
ko bo v tvoji izbi luč gorela,
zdaj, ko se je krošnja ur ospela,
pred tvojimi pogledi, Inja.

TOMAŽ