Neslišen krik preseka zrak,
tišina, v glavi odmev,
nesiguren prvi korak,
v očeh pozabljen odsev.
Praznina bolj nična od nič,
trenutek traja v večnost,
duši dež poslednji vodič,
ko um potone v nespečnost.
Mora kot srh mrtvih oči,
kri v žilah hladna kot led,
potlačen jok teme noči,
samota iz praznih besed.
Trhlo srce bije naprej,
čas se brezbrižno izteka,
rjavo listje pada iz vej,
ko smrt življenje nareka.
"Ko smrt življenje nareka" - zadnja kitica je skorajda mojstrska, lepo in vedno bolje, Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!