v slavo slavnim in manj slavnim

v slavo glavnim, glavnim, glavnim

Sjajno!

"brezno"

Oprosti; moja priljubljena prispodoba ... Vem ... Poklon ti ne pomeni veliko.

Pesem, ki bi jo pokrila s steklenim zvonom, se vtihotapila med njene podobe in nikoli dovolila, da jih prekrije prah ...

Pozdravljen ...

"filia"

Pozdravv brezno!

Evokativna pesem. Med košutami in srnami blodita tudi odvisnika, ki potrebujeta nekaj slovnične nege.

 med drevesi
ki v njihovih steklenih krošnjah
lajajo ptice

košute
ki se njen kovinski kožuh
blešči v neurju mesečine

Poudarjeni strukturi bi bilo treba nadomestiti z oziralnima zaimkoma za izražanje pripadnosti ali svojilnosti:

, ki v njihovih – drevesi, v katerih steklenih krošnjah lajajo psi
ki se njen – košute, katere kovinski kožuh se blešči v neurju mesečine

Ne zveni ravno poetično? Oz. se zdaj sliši tehnično? ... Možna bi bila pretvorba v neodvisni stavek, vendar bi taka pretvorba posegla v sicer zanimivo strukturo pesmi.

LPS

Ojla,

tnx za vse komentarje, filia, vsak poklon mi je drag, brez skrbi. Jupiter!, sem kolebal ob piljenju, pa se potem v neznanju in mogoče zaradi mičkeno boljše slišnosti, odločil za nepravilno rabo. strokovne argumente sprejmem, kaj te čem. in popravljam, kaj te čem.

hvala.

lep pozdrav!

A ali B

Če je mogoče, se zaradi boljše slišnosti tudi sama ognem takim skladenjskim piruetam. Čuj, kako se ti pa to tja gordol sliši:

Before:

med drevesi
v katerih steklenih krošnjah
lajajo ptice

After:

med drevesi
steklenih krošenj
kjer /v katerih lajajo ptice

LPS ali J!

z dovoljenjem in rahlo permutacijo.

LP

Odlična permutacija!

Pesem z gozdnega roba animira bralca z več vzvodi: najprej z monokromatskim barvnim spektrom odbleskov srebrne, ki obliva pojavne oblike žive in mrtve narave iz kitice v kitico. Srebrna je vezivo med temo gozdne zagrobnosti in posrednimi viri svetlobe.

Ko se oči navadijo na okamnelo mrakobnost prostora, zavest začne razlikovati med statičnimi scenskimi elementi gozdno-grobne krajine in gibljivo živalsko figuraliko. Oči so »ooko«, ki pripada nedoloč(e)nemu lirskemu subjektu ali prezenci. Le-ta se manifestira skozi bazična dejanja neidentificiranega opazovalca, opazovalke idr., ki se skriva na gozdnem obronku in zajema dogajanje z lovsko viziranim pogledom: iskati, zreti, počepniti, zreti, s pogledom slediti. Breznu uspe prikazati neulovljivost identitete lirične prezence z izbrano ponavljajočo se skladenjsko zgradbo: glavni stavki, ki naj bi predstavljali (lirski) osebek, vsebujejo zgolj nedoločnike, osebne glagolske oblike pa nosijo živali in predmeti v njegovem budnem očesu.

Izbrana motivika z všečnim pesniškim zamahom v bralcu lahko vzbudi povsem individualen odziv. Lahko ga ponese v breznovsko svetovje s plahimi gozdnimi prebivalkami. Pesemska zgodba z močno poantirano prispodobo odpirajočih se grobnih konzerv pa v tem trenutku lahko dreza tudi v kolektivno oko okrvavljene lipe, kostanjev v sencah snežnih »stebrov« ali okamnelih spomenikov podalpskega naroda v 20. stoletju. Eden od stebrov s svojimi proporci hote ali nehote spominja na negativ/simboliko Kubrickovega (nagrobnega) monolita, drugi pa na nekakšen zid objokovanja, kjer sence so in še bodo »puščale« črno na belem. Čestitam,
Jupiter!

Te pa še glasbeni interpretimezzo:

hey Jupiter,

hvala za podroben potop, ostalim pa tudi za komente.

pa še prispevek k glasbeni opremi

Lp, b.