v pozabljenem jutru otroštva

so zabrisane v grenjavi sledi

za zidom žde v trnju uboštva

izgubljene v pupili noči ...

sključena od skolioze in od peze fabriških šihtov

je kot suha senca zahomotana v cicasto ruto

 ovita v davno ponošen šlafrok

krevsala vzdolž tramvajske klančine

tisti predvojni mesarski cekar

iz katerega so nevarno štrlele šprikle slame

je bil trdno zataknjen za preperelo trsko grčave laketi

vse dotlej

dokler gospe Kraljeve niso pogoltnili nebeški vonji

ki so se živahno sukljali iz starotrške mlekarne ...

sonce še ni dvignilo odeva

meglenega porhanta čez vzhodno obzorje

in po ozki kapilari reber

še ni završalo iz bosopetja nog kričavih smrkavcev

ko je tam zgoraj v vrhu tramvajske klančine

pod oškrbljenim izzidkom fontane

kot pred strogim šomoštrem

cepetal kuštrav pobec

in z ušesi srkal pritajene zvoke

ki so tapkajoč po granitnih kockah

pridobivali na glasnosti ...

na pobček žemljico ...

 tako sveža in hrustljava je

se je nenadoma usulo prgišče sanj izpod tiste cicaste rute

da je pod velom spokojnega jutra glasno zakembljal krulež

in vešče ometel pajčino tam globoko v miljeju želodca

na žemljico ... ti grintež ti ...

saj si suh kot pajkova rit

so v lužico sline ki je naglo rasla med bosima palcema fantiča

kapljale milozvočne besede gospe Kraljeve

medtem ko je rani mozoljavec mečkal

božansko dobroto v zamaščen žep dopetač 

jej ... le jej ...

je v blagem krešendu jata besed

zaplahutala okoli razmršenih kuštrov

in po kratkem cincanju našla zatočišče

v našpičenih uhljih bledikavega smrkavca 

jej ... jej ... 

a še preden je čopljaj zahvale

izskakljal iz lačnih ustec

je silhueta ženice že izginevala

v soju tramvajskih žarometov

ki so iz okljuka lizali veduto podgrajskega svita

in takrat ...

takrat se je onkraj karlovških vrat zazdelo

     da je zamigljal obstret paralelnega sonca ...

v pozabljenem jutru otroštva

so zabrisane v grenjavi sledi

za zidom žde v trnju uboštva

izgubljene v pupili noči ...

Sašo Zorc Florjanski