Gore!

Svobode dom in mojih sanj!

Tam svoje pustil bom srce,

ko napoči smrti dan.

V svetu sem iskal prav te,

lepote, dušo, up zaman,

drugje ni nič, samo solze

in ko končno se predam,

uvidim - sam sem, čisto sam.

A kaj zato imam gore!

A kaj zato imam srce!

Pojoče ptice, ki lete,

tja kjer končuje se obzorje,

kjer rečice, ki šume

se izlivajo v morje.

Moja duša tam počiva,

moje upanje tam spi,

da ko svet se bo spremenil,

se ponovno prerodi.

Lorijan (Luka Šturm)