z izvotljenimi očmi srepo buljiš
v kaotični svet
ki ga razjeda gniloba
in se zažira v vse pore družbenega tkiva.
nag si ujet
v kolesje demo-kratične mašinerije
kjer si le kolešček
ki se poskuša naravnati
na tečaje izprijenega sveta
in izpraznjenih konverzacij
svet je zate le še labirint
paradoks naključij in motenj
izkrivljeno zrcalo brezumja
volkove želiš preobraziti v ljudi
in čeprav se zavedaš brezplodnosti
svojega početja
vztrajaš
ad infinitum
vztrajaš ker nočeš ostati sam
na tem svetu
Pesem, ki sem jo objavil že pred nekaj leti, a sem jo očitno pomotoma zbrisal, zato jo ponovno objavljam v malce spremenjeni verziji. :)
Nikar
Dovoli volkovom vsaj malo tistega, kar smo jim že vzeli.
Drugače; pesem mi je všeč in vsaj zame ni časovno omejena.
Pozdrav
"filia"
urednica
Poslano:
10. 07. 2017 ob 09:12
Spremenjeno:
10. 07. 2017 ob 09:13
beg od samote kot gonilo obstanka ... zanimiva postavitev subjekta v pesem, ki je hkrati bivanjska in družbenokritična ...
kako bedno majhni smo v tem kolesju, tako majhni, a se večina človeštva sploh ne zaveda vpreženosti ... Če si majhen, potem je sploh grozljivo biti sam -
LP, lidija
Poslano:
10. 07. 2017 ob 12:18
Spremenjeno:
10. 07. 2017 ob 19:31
Lidija,
hvala za podčrtanko in komentar, sem bil pozitivno presenečen!
Lep dan, shadyyy
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: shadyyy
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!