Časak bijah li
Tu gdje glasa nema
I ne znam umiru li ponovno
Ili se rađaju
Pradjedovi
Časak bijah li
Na zemlji na koju ničice
Padaju hrastovi
Na kojoj možda pjevam
Sa urama nebeskim
Pa sam samo nečujna
Mehanika zvijezda
Blaženo zove me netko
Ni rano, ni kasno
Lelujam
Kao bijela krila rublja
Bešumno
Prema jutru lebdim
Lepa pesem, Mirko.
Zelo lepa.
Lp od Talithe
Sjajno opisana baš najdublja noć, trenutak u kome se sve smiri.... Perfektne slike koje dočaravaju tišinu i nepomičnost najdublje noći. Oduševljena sam!
Lp Milena
Zadnja strofa kazuje stanje u kome sve ćešće bivamo što smo sve dublje na drugoj strani života. Ili polovini. I veza se sve više pojačava sa onima koji odoše pre nas.
Zadnja strofa može biti samostalna pesma, toliko je jaka.
Pozdrav
Bivanjska pesem, v kateri smo že na tej in oni strani, zlasti pomenljiva je tiha mahanika zvezd in primera s plapolajočim perilom - ne ve se, je jutro, je noč, je življenje ali smrt, se znova porajajo pradedje ali samo mi (znova) od/pre-hajamo ... čestitke,
Ana
Poslano:
12. 07. 2017 ob 11:01
Spremenjeno:
27. 09. 2017 ob 21:03
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!