v oblaku sprejemanja
sva stopala iz teme v dan

tam na koncu sanj
si pustila priprta vrata
do kolodvorske čakalnice
polne brezdomnih pijancev
katerih misli so plavale v kalnem akvariju
polnem izgubljenih idealov

pristopil sam da bi jih nahranil
nekateri so že ležali na hrbtu
z močno izbuljenimi očmi
drugi  grozno hlastali za zrakom

nimam več dovolj močnega srca
da bi ljubil bedo
hranil odmrznjene ptice selivke
nalival kozarce vode
crknjenim ribam

zaprl sem vrata čakalnice
vstopil sem na avtobus ljubezni
poln brezposelnih gastarbajterjev
zasnifanih direktorjev

ter se odpeljal
s praznimi gumami

pohandy