Ženevski rekviem
Razdrobljenost večnega bitja.
Onesnaženost, ki se razteza od leve
do desne dlani. Votli prostori
hrepenenja, ki donijo glasneje
od kamnitih dupel v vesoljskem
predprostoru.
Delirij.
Groza.
Vakuum.
Vitka postava ob vznožju lica.
In edini izhod, ki je še preostal.
urednik
Poslano:
05. 06. 2017 ob 08:56
Spremenjeno:
05. 06. 2017 ob 08:59
Ob skulpturah Alberta Giacomettija.
Primer:
Zanimivo. Js gledam sliko/kip/umetnijo in ne vidim nič, ti pišeš pesmi. Kudos.
Vsakemu svoje ... je tudi marsikaj, v čemer drugi vidijo (vidite) vir inspiracije, jaz pa (kakor praviš) sploh nič. :-)
lepo bodi
Pesem, ki se zdi kot točka koncentracije: vanjo se je zdruznilo vesolje, groza in vakum - in vse se dogaja v intimnem prostoru enega človeka (ki je, tako postavljen, prototip človeštva) - pesem deluje samostojno, naslov pa ji daje priokus (kršitve) kake od ž. deklaracij ...
čestitke,
Ana
Hvala, Ana, za podčrtanko in obrazložitev. :)
Vse dobro,
MP
Odlična, me je kar posrkala v ta, grotesken in razsežen, prostor večnosti ...
Čestitke!
Lp, Sara.
Sara, hvala za stik s pesmijo ... :)
Prijeten večer,
MP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
- 05. 06. 2017 ob 08:35
- Prebrano 813 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 75
- Število ocen: 2